SPREADING THE CARTOON NETWORK BLASPHEMY – SLOVENIA 2002

13. 9. 2002, DAN 1, Mladinski Center Brežice (ocena 5)

»Friday the 13th Party«

Končno in komaj sem dobil tale termin, ker sta v letu samo dva petka 13. in metalci moramo izkoristiti najmanj oba. Nekaj nas je jebalo z dovoljenjem, ampak je to šlo dobro skozi, vseeno pa smo morali koncert skrajšati do polnoči. Ni hudega… tudi bende smo skrajšali na 3, ker je ponavadi folk pri 4. imel že poln kurac vsega (alkohol, zaspanost, zakajenost in vročina). Dvorano sva porihtala z Boyciejem, prav tako opremo in pijačo. Počasi so se začeli zbirati slejvsi (beri delavci, pomagači pri organizaciji), z njimi pa se je z biciklom v dvorano pripeljal Zoki in začel kričati svoje klasične parole ala »Ti si šangico pil!« Pijaaaaan! ali pa vprašanja »Ki je Šobot? Icita šel domov, ker je pijaaan?!« Potem pa, ko je zagledal hladilnik pol alkohola, me je vprašal, če bom vse to sam spil itd. V glavnem, poskrbel je za zabavo preden smo se začeli ubadati s tonskimi, ki so šle hitro skozi in počasi je bilo vse pripravljeno. Čeprav sem načrtoval začetek najkasneje ob 21.00 (tako da bi vsak bend imel dovolj časa odigrati svoj repertoar), smo Tenacious Zhgantsi začeli s približno pol ure zamudo. Ja, šlo je za release party našega prvega (in upam, da ne zadnjega) cdr-ja z naslovom »Zhgantsicide«, ki ne govori o ljubezni in reševanju nasedlih kitov, ampak dotični temi želi propad in predstavlja kompilacijo depresije, morbidnosti, smradu gnilega sadja in časti vse, kar je zlobno. To smo tudi v živo demonstrirali, oblečeni v tradicionalne monk (župnik, redovnik, priest za mindlesse) uniforme in našemljeni s satanističnimi simboli, ki dokazujejo našo pripadnost enemu in edinemu gospodarju – Sejtani (op. »I bow only to the supreme Snowman!« – Tegla)!!! Za nami brežiški publiki že dodobra znani Curse of Instinct iz Maribora, ki so z nami slavi tretjo obletnico obstoja in napovedovali izid svoje prve stlačenke, ki naj bi izšla za neko avstrijsko založbo (vidi flyer) in to na Noč čarovnic (eviiiil!!!). Za vsako, ko jih gledam, se mi zdijo boljši – scenski nastop jim je na vrhuncu, pa tudi novi kitarist je izgubil nedolžnost in se izkazal, da bo še dober stage jebač, nad vsem tem pa odličen in agresiven hardcore emo zvok, ki pa presega vse meje normalnosti. V tiste pol ure so me totalno izčrpali in hkrati napolnili z energijo, ki jo bom takoj za tem kuril z Dickless Tracy, zdaj že veterani brežiškega grindkora, čeprav še vedno navajamo ljudi v Brežicah in okolici na tovrstni zvok. Mi pa smo slavili 5 let obstoja, tako da smo bili vsi tisti večer praznično razpoloženi. Igrali smo najdlje (okoli 50 min) in v glavnem predstavljali nove komade, ki smo jih začeli delati s prihodom Agija (kitara) v bend. Tudi nekaj starih je palo, največji žur pa na »They killed Kenny« – punkerji v šutko, metalčki pa samo gledali. Smešno. Potem so zahtevali še bis, jaz pa sem jih hladnokrvno odfukal, ker se je počasi bližala polnoč. No, rešil me je Tegla in preko mikrofona demonstriral svoje najnovejše bedarije in potem so se vsi smešno nasmehnili in spet postali resni, ko so jih varnostniki, ki nas pazijo pred vplivom krščanstva, počasi pospremili do vrat. Franci (sound master) je zarolal še nekaj za dušo, mi pa, hopla na Monkijevo in Primoževo vino in se počasi prepuščali alkoholnim užitkom. Še tista skupinica, ki smo ostali, se je počasi začenjala drobiti, tako da smo še tisti najhujšejšejši ostali in se kmalu zatem pobrali v Gujdekov keuder (klet po naše), tam pa še malo vina v kombinaciji z narodnjaxi in krog je sklenjen… ne morem več gledat… gremo spat… turneja pa se je šele začela…

 21. 09. 2002, DAN 2, Radio Študent, Ljubljana (ocena 5+)

»When we come Radio Študent, we DESTROY EVERYTHING!!!«

Uff, prvi uradni dan Klubskega maratona 02 in je treba iti v Ljubljano, da se na radiu predstavimo širšim množicam v deželi, kjer je rekordna koncentracija alpskega mleka na enega prebivalca. Vreme je bilo popolnoma zanič, kajti dež je očitno bil poslan, da prepreči realizacijo našega peklenskega načrta. Tenacious Zhgantsi crew so tokrat bili: Jože (driver from Hell), trije člani benda, Julita, Gujda, Nejc, Rafko, Emilie, v LJ pa sta se nam pridružili še Maša in Katja. Po taki lušni vožnji smo prispeli v Rožno Dolino, ki je tokrat bila zavita v temo oblakov, ki so ZLObno krožili nad nami. Način, kako smo raznašali in prenašali opremo na radio, je bil tipično slovenski: »Zakaj bi bilo enostavno, če je lahko zakomplicirano?« In itak – cesta je bila prekopana, blok št. 14 pa ne tako blizu + še ko pridete do bloka, morate iti po bedasto zaviti kamniti potki, da bi prišli do dvigala, ki ima najhujše postavljene senzorje ever! Ko smo z nadčloveškim naporom opravili logistične zadeve, smo prišli na najvišje nadstropje, kjer je doma R. Š. Kdor ne ve, kako to izgleda, sledi pojasnilo: en hodnik, par vrat, ena fonoteka, en WC in ena soba za goste, kjer smo si postavili štab in se v tem stilu zapili, skadili kakšno, pa tudi bedarije so padale kot iz škafa. Zakon je bilo to, da si se lahko podpisal na steno in dal še poleg nesmiseln komentar.

Takoj nam je na pomoč prispela sound-mojster-ka Nataša, bobni so bili postavljeni izredno hitro (ha, nisem cepljen proti brzini), seveda tudi bas box, to pa je tudi vse, kar imamo v lasti. Sledila je tonska, seveda je Natašo skušal prelisičiti moj ZLI snare drum, potem pa tudi ena činela (to je bila prav »diabolical« zarota). Vendar je bila Nataša zmagoslavna. Sound je bil odličen. Naslednji je bil bas, katerega je naš profesor Abronzius prav po moško obvladal in vsakršni ZLI nameni so bili v kali zatreti. Fallen Angel pa se je itak naštimal v 666 minutah brez težav. Potem je prišla Alenka (evil organizatorka of death) in nas skušala podkupiti z velikimi količinami Merlota, Koka Kole in dvema flaškama Fruca. Medtem se je tudi vrnila naša posadka, ki je uživala v dobrotah gostilne pri Katr'ci (Gujda je našel golaž za 500 SIT, ki seka kot kurba).

1 uro so trajale psihične priprave, na radiu pa so vrteli Merzbow (eden najhujših nojzerjev – to vrtijo R. Š., ko nimajo kaj početi in se jim ne da biti v studiu). Obiskali smo fonoteko, kjer je Gujdi doživel katarzo – vse, kar je še potem izjavljal je bilo: »Si vidu, kuk majo plat?!!«. Ob osmih smo se najprej najavili na radiu, seveda na najhujši možni način, nato pa smo vstopili v studio in predstavili naše ŽILAVO ZLO v dobrih 40 minutah, nato se je postava spremenila – sam sem šel na vokal (assisted by Gujda & Rafko), vokalist je postal bobnar in prava emo-buka-core + satan 666 session se je začel. Pri tem seveda ni bila izstavljena black metalska himna Branka by Toma Zdravković. Nato pa 10 minut mira, ko smo noreli ob Manowar – Return Of The Warlord. Nato smo se napotili na intervju session.

Alenka je popizdila in se odstranila ven v manj kot 5 minutah (can't stand the power of the dark side, eh?) – dobro – we run the show now. Sledilo je peklenskih 60 minut, v katerih smo povedali vse, razen o bendu nič. Bile so tu nogometne reportaže, oglasi, pogovori o anarhiji, nagradna igra in uničevanje živcev soundmana Boruta – in verjemite, da je hudo, ko 4 osebe kričijo obenem. Gujdi je bil pijan ko krava, prof. Abronzius je bil Alenka, Fallen Angel je bil bolj ko ne tiho, ker mora biti, jaz pa sem gobcal kot najhujša kofetarica from depths of hell. Imeli smo celo dva klica, pri drugem je z nami zapel Branko neki Nenad in seveda smo se vsi totalno okužili z že omenjenim komadom.

Po tem debilana sessionu je sledila večerja, nato pa smo po kurčevem dežju znosili opremo v kombi. Za sabo smo pustili popolno razdejanje in Rafkota + Katjo, ki sta bila koma. Pot nazaj je bila v znaku dežja, spanca in seveda totalnim Branka sessionom. Dober začetek…

 27. 09. 2002, DAN 3, Kranj, Izbruhov Kulturni Bazen (ocena 2)

»The Attack of Juicy Lucy 666!!!«

Menjali šoferja in kombi, pa tudi posadka se je malce spremenila; tokrat v evil kombiju of death Julita (v vlogi Cepotove punce), Šeki (v vlogi Julitinega brata), Gooyda (v vlogi praznovalca svojega 25. rojstnega dne), Max (kot poznejši zakomiranec), Chooshpayzs (kot predstavnik noizerske braće) + kišta piva in seveda Tenacious Zhgantsi crew, tokrat brez Fallan Angela (grlo), ki se je moral vpisati na fax, zategadelj ni utegnil in mu opravičujem ta koncert. Še nismo pustil Brežic za seboj, je že deževalo… klasika za nas. Kjerkoli in kadarkoli imamo koncert, dežuje. V Kranju smo bili relativno hitro, smo se pa načakali pred McMurderjem, kjer smo bili zmenjeni s Šulcom (organizator). Šulc je seveda zamudil pol ure; vmes so prišli še Gdo?, jajca so mi zmrznila, pa še lasje so mi začeli smrdeti po McMurder hamburgerjih. Končno se pojavi Šulc in nas vodi do Izbruhovega kulturnega bazena (legenda: Izbruh – njihovo anarho kulturno društvo, kulturni – nekdo ali nekaj je kulturno, ker pripada določenemu kulturnemu diskurzu, bazen – kot prostor, kjer se natoči klorirana voda in kjer lahko mirne duše ščijemo, ne da bi drugi to videli ali čutili). Plac je dober, velik in je res bazen, samo brez vode. Agregat je kmalu razsvetlil prostor, v katerega smo se takoj zavlekli, saj nismo navajeni na mraz, ki ga oddajajo Kamniške alpe (jebi ga, nismo baš neki blekk metaličarji). Ker pa je Gooydek slavil svoj 25. rojstni dan, je z nami prispela še kišta piva, ki smo jo načeli v sklopu športnih in rekreativnih dejavnosti v dotičnem bazenu. Mi smo pili, ljudje, večinoma domorodci, pa so počasi polnili bazen s svojo prisotnostjo. Gdo? naredijo tonsko, bodo prvi igrali, ker Mareta (kitara) jebe hrbet od pumpanja trbušnjakov; tisto jutro je podrl svoj rekord in jih napumpal 56.893 in pri tem izgubil dve rebri in 34 kil. Sound je, glede na to, da se igra v bazenu, zelo dober. Malo so vokali nerazumljivi, saj se poje pod vodo, zato se bo vse slišalo ala blurp, blurp – kot kozlanje oz. bruhanje po Toporišiči. Koncert naj bi se začel okoli 21.00 ure, a se seveda ni, kot je to v tovrstnih »luknjah« v navadi. In so Gdo? začeli s špilom, mi pa še vedno nadaljevali s pivom. Me ni strah, da se bom napil, ker sem karakter. Veliko naših je vprašalo, kako to, da so na RŠ-u izžrebali prav Gdo?, saj niso nič posebnega. Ne vem. Gre za nekakšno grobo verzijo nekakšnega novodobnega punka (ne zdi se mi, da bi tu lahko govoril o HC-u, saj zadeva sploh ni hitra) s primesmi ska-ja v določenih trenutkih. Vokal je skoraj prehlajeno kričeč, nakar je ritem sekcija dokaj točno izpeljana. Kompaktno zadeva funkcionira, kar se je poznalo tudi pri odzivu prisotnih, ki so po vsakem komadu malo zaploskali in se poveselili. Nato pa Zhgantsi… že ko sva imela tonsko, je pristopil nek metaličar in začel vrteti svojo čupico in kričati »grind«!!! No, je medtem odšel domov, tako da smo igrali uglavnem svoji posadki in še nekaterim zainteresiranim. Smo s mizo s pivami približali k odru, tako da nismo potrebovali dolge hoje v primeru osvežitve. Še nismo prav začeli, je že neka pičkica oddajala svoje komentarje na vse, kar sem rekel. Kasneje je še kričala »fukk you« in cvilila, kot da jo nekdo posiljuje v tista smotana usta. Ona nam »fukk you«, mi njej nazaj »fukk you too« in se takoj spomnili na Meat Shitse, ki so imeli podobno zadevo. Pički je pri njih bilo ime Lucy, mi pa smo jo preimenovali v Juicy Lucy. Kasneje je Tegli pustila še suvenirček na vratu – dve špuri z nohti, ker smo se baje norčevali iz satanizma in ker smo prekratko igrali. Cure ga žele, u čemu je štos?! Ne vem, smo igrali svoje pol ure + impro liga s himno »Ej, Branka, Branka« in izpolnjevanje glasbenih želja: punkerji so kričali: «Dej kej od Oi Polloi!«, metalci pa so prihajali in me nagovarjali, naj igram »Enter Sandman« od Metallice in da bo on pel. Tut mendi!!! Na hitrico smo popokali opremo v kombi, vmes pobrali naša alkoholizirana trupla (Gooyda, Max in Šeki), ki jih vlečemo s seboj kot roadije, pa nikakršne velike koristi od njih. Suma sumarum: mislim, da ne bom tako hitro želel nazaj v Kranj špilat, ker mi tam ljudje niso pretirano všeč, saj prikazujejo tisto klasično čredo, ki se pride na koncert le zapit (skupaj z nami) in to je to. Koncert je potemtakem le izgovor za ubit se ga do konca – ko ga jebe – in to je del slovenske mladinske kulture!!! Čast izjemam…

 4. 10. 2002, DAN 4, Mladinski Center Podlaga, Sežana (ocena 4)

»Bet ti'o, kume!«

Kombi je ostal isti, čeprav smo ga nazadnje rahlo uničili (preluknjali sedež), zamenjali pa smo drajvera. Z nekaj rahlo zamude (ena ura in pol) se posadka (tokrat Žganci v kompletni postavi + Barti v vlogi drajvera, Maša (v vlogi Tegline punce), klasični pijanski trio: Gujda, Max in Chooshpayzs + tokrat introducing Primož aus Bizeljsko z 8-kilskim spremstvom domačega beliga) odpravila proti Sežani. Ustavili smo se kar nekajkrat zaradi čikov, Radenske in čipsa, ki sem ga nazadnje prepovedal v kombiju, ampak, kdo mene šljivi pet posto. V Sežano smo prispeli okoli pol devetih, ko nas je klicala Nina (šefica) in nas potem odpeljala pred vrata kluba. Plac je zaaaakon!!! Zgleda kot nekakšen atomic shelter, znotraj vse pografitirano (stripcore spika), mali šankec, kalčo, mali stejđ – moji omiljeni placi za žur. Gdo? so bili že tam in nas začeli napizdevati, zakaj spet zamujamo. Do tonske in večerje smo imeli še nekaj časa, zato smo odpujsali ven, kjer smo na prvi klopci zašihtali(beri: se vseli in uživali alkoholne pijače ter kadili cigarete). Potem je Nina prišla po nas in nas nagnala na tonsko; najprej Gdo? (ki so Fallen Angela izjemno presenetili… ha,ha,ha…), potem pa še Žganci, ker bomo tudi okoli pol polnoči začeli s koncertom. Večerja je bila izjemno vegetarijanska in meni takšne vegetarijanske zadeve ne odgovarjajo preveč (riž, koruza, domače gobe, arašidi, mogoče še kaj…), sem se pa lepo najedel, ne preveč in ne premalo, glih prav za špil. Dej, bomo končno začeli. Edina minus točka (od tod ocena 4) je bila u kurcu zvok na stejđi in baje tudi ven se ni slišalo dovolj basa. Čemu potem toliko jebe okoli tonske, če je potem za časa koncerta zvok obupen?! Svoj klasični repertoar smo zaključili z Boneyard (guest vokalist Gujda) in Kapele zli blues v tisti verziji, ki smo jo prvič odigrali na RŠ. Ljudje so večino tega, kar smo mi delali tiste pol ure, pokapirali in spoznali, da bo tu poudarek na humorju in zajebanciji. Igrali smo dokaj točno – zajebi minimalni in nevidni. Gdo? nisem gledal, sem jih pa na trenutek ujel, ko sem skočil po pive, in opazil, da se je tista 30-članska publika zagrela za njihove plesne zvoke. Po njihovem nastopu smo upali, da bomo še malo pili in se zibali ob zvokih D.J. muzike, ampak vseeno smo se počasi spakirali domov, ker Brežice so daleč in D.J. je vrtel DZMP-jevske bende, ki nam niso nekaj… Do doma pa At the drive-in in Chooshpayzsov želodčni orgazem, megla in dež okoli Ljubljane in kmalu zatem Brežice. Oprema nazaj v plac spat, mi pa domov na pet-urni spanec, potem pa hitro v Mc povedat, kako je bilo in bilo je prav dobro. Zahvale Nini na vsem (tudi na večerji), Alenki in Nataši za fotke.

12. 10. 2002, DAN 5, MIKK, Murska Sobota (ocena 5+)

»Cepo, izdajalec!!!«

Uffff, ali vesti vi, kako je nam mučno potovati v Mursko Soboto? Samo zaradi poti, ceste, ovinkov, hribov se mi nikoli ni preveč dalo iti tam gor. Ampak, vseeno se je vedno splačalo. Tokrat je crew sestavljalo 9 oseb: Mitja (drajaver), Žganci v kompletu, Trio alkoholocaust (Gujda, Max, Chooshpayzs), Maša in Julita (kot pripadnice pametnejšega spola). Prišli smo za cajta, nismo lutali po mestu, saj sem se prej pozanimal za načrt mesta. Kavo smo spili v najbolj šminkerski gostilni v mestu, zato so nas potem metalci tudi zajebavali. Že na tonski sem vedel, da bo koncert killer, ker sound je pritekal direkt iz pekla, kjer so in the meantime kurili kristjane. Prvič naj bi nastopila z nami še pred-skupina. Še posebej zanimivo je bilo to, da so nam zrihtali odlične prižijoničare Raport iz hrvaških Križevaca. Dečki pičijo odličen in primitiven crust hardcore z dotikom Neurosisa, dva vokala, na bobnih šus do konca in gasa straight to hell. Na žalost, le redki smo ostali in uživali v njihovi odlični godbi. Za njimi Gdo?, ki so špilali odlično, čeprav njim ni bilo nekaj posebnega. Malo več ljudi kot na Raport. Verjetno zaradi tega, ker so jih pred Mursko ustavili policaji in jebali zaradi registracijske tablice, no, zaradi primerne velikosti bolj (katrca pa tu). No, da bi bil večer popoln, smo javno oznanili, da so tudi Žganci kriminalci, saj so nas ustavili murjaci tik preden smo zapustili Brežice. 16 km preveč znaša 7500 SIT – prc, Milojko!!! Preden smo začeli s špilom, smo se vseeno odločili, da s bomo namazali z bojnimi barvami in tako poskusili prepoznati še tistega kristjana, ki se bo hotel infiltrirati na koncert. Ker pa Teglozor še ni pravi satanist (3. letnik pripravništva), mu je Gujda, ki je bil poleg Julite zadolžen za make-up, narisal debele in košate brke ala Scott Columbus (Manowar), da ga ne bi master Satan prepoznal. Prof. Abronzious je bil videti kot mrlič, Fallen Angel pa kontra križ čez celo faco. Igrali smo odlično (ni čudno, če pa smo bili našminkani kot Twisted Sister), tudi folka se je nagnetlo noter. Kompletna zabava je bila dokaj sproščena, zafrkavali smo mi, nazaj so nas jebali oni, tak da je vsak nekaj dobil. Domov smo prispeli varno in ultra gutteral zaspani. Murska je hell on earth, fakat!!!

 18. 10. 2002, DAN 6, Unterhund, Orimož Republjik (ocena 3)

»Šepc, ki so bureki?«

Še dobro, da teden dni prej nismo šli po isti cesti v Mursko, ker bi nam bilo ziher tečno voziti se po eni in isti cesti. Na srečo smo šli skozi Maribor, kjer smo na železniški pobrali Fallen Angela, ki je bil tisti dan na maši. Spet drugačna posadka: Mitja (drajver), Žganci v kompletu, trio alkoholocaust (Gujdek, Chooshpayzs in Primož) + dve novajlije: Peđa in Pille, da končno vidi, kaj mu delam z ojačevalcem. V Ormož smo prispeli s 70-minutno zamudo, a kaj češ… pa Muhcuna ni še sploh uopšte bilo tam. Pa smo šli na pivo. Ex d.o.o. Cvetkovci – rupetina ala brežiški Bunker, boli te kurac, če je pivo 250sit!!! Tam par rundic, potem je že Mehcun klical, da se privlečemo na tonsko in da imamo v Unterhundu piti keko čemo. Olrajt!!! Smo že tam (pizda, smo se dolgo dali prosit!). Smo raje začeli s Primoževim vinom, medtem pa so že prispeli metalci iz Murske ter nas častili z njihovim bambusom. Takoj smo izkoristili njihovo neprištevnost zaradi prevelike doze alkohola in jim zdilali nekaj cedejev, ki smo jih imeli s seboj, ker pa smo že zvezde, smo jim potalali še avtograme (zastonj…). Pa še dobro, da smo to naredili, ker smo si tako kupili publiko; se pravi njih 5 in naših 5 + Sale in Spilberg švesters znaša 13 ljudi pred odrom, ostali se niso premaknili dlje od šanka. Jebi ga, to jim je v navadi. Malo mi je bilo glupo igrati zaradi tega, saj sem cel čas študiral na to, kako bi bilo, če ne bi bilo Brežičanov in Prekmurcev – svirali bismo kurcu svome! Sej ni važno. Žganci smo igrali prvi; oblečeni v total satanico outfit (maske, neti i ostale gluposti), Fallen Angela mumificirali v sekret papir, sound ok, čeprav sta mikrofona jebala žešče, prof. Abronzious baje fušal, čeprav tega ne bom priznal. Za nami Gdo?, ki smo jim le Brežičani stali v podporo, čeprav je tudi med Žganci špilom okoli norel nek zapitek in kričal »Bullshit!« Ko te jebe, majmune. A isti naš Čuba! No, tudi Zagorcem je nekaj težil, a so ga na hitrco odfukali. Igrali so presenetljivo dobro, toda na obrazih se jim je videlo, da so malce razočarani nad vsem. Po špilu so nas Sale in Spilberg švesters zvlekli ven, kjer so najprej intervjuali Gdo?, nato pa še nas. Potem pa totalna zmeda: Mehcun je odšel spat (okoli tretje ure zjutraj), mi pa še kompletno opremo v Unterhundu. Zajeb do jaja!!! Hvala Bogu oz. Satanu, da se je med preostalo ormoško ekipo znašel ex-kitarist Pridigarjev, Branko (ej, Branko, Brako), ki me je odpeljal do Mehcuna, ki smo ga zbudili in mu vzeli tisti ključ. Ufff, it was preety close! Opremo v kombi, pozdrav domorodcem in počasi domov. V Brežicah pa hladno ko kurba, postelja pa je kričala po moji prisotnosti. V Unterhundu je bilo vedno lepo igrati, škoda samo, da je folk tako malo pridržan (pa ne na vseh koncertih), vseeno smo dobili i piti i jesti in ponovno overdose smeha – to pa je najpomembnejše za nas!!! Kako srečen happy end…

25. 10. 2002, DAN 7, MKC KOPER (ocena 5)

»Ka je to muzika?! Raje grem domov poslušat svojga cucka, kak laja! Smeti!!!«

Po dolgem času (nekaj-letni pavzi) spet v Koper. Tokrat smo morali iti iz Brežic že ob 15.00, da bi bili za cajta tam. V Ljubljani poberemo Julito, Teglo in Mašo, tako da je posadka štela klasičnih 9-članov: Barti (drajver), Žganci brez Fallen Angela, Julita in Maša (kot predstavnici ženskega spola), Gujdek, Uroš in Chooshpayzs (alko zadah crew), Pille Virtannen kot bas roudi. V Koper res prišli za cajta, ampak smo morali porabiti še dodatne pol ure, da smo kombi nekako pripeljali do kluba, no, vsaj zraven (piazza Brolo). Seveda smo čakali in čakali, da se bo kaj zgodilo, medtem pa so nekateri pomagali pospravljati ping pong mize in sedežno garnituro. Sfukan sem bil ko pes, nadrkan glih tako, in se mi je prav jebalo za vse, kar se je (ne) dogajalo v MKC-ju. Brecelj šel po vino, Šembrek rihtal ozvočenje, Arijana je tekala tam in nazaj, mi pa smo pičili ven jest in na kavo, za katero sem upal, da me bo razbudila (mission failure!). Potem pa še zvemo, da danes igrajo No Limits iz Kopra in da je povrh vsega še 300/400 sit vstopnina. Ni mi bilo jasno zakaj… Smo nameravali igrati zadnji, ampak je Enzo (N.L. vocal) žical, da bi oni hoteli igrati zadnji, ker pričakujejo ogromno prijateljev, ki dolgo v noč delajo in ne morejo pridit za cajta. Ok, itak me boli kurac, kdaj igramo. Lačen sem, ampak večerje še vedno ni. Čakal do 22.30, da smo lahko šli jest. Medtem pa so Gdo? že začeli. Sound je bil enkraten, le ljudi je malo primanjkovalo. Boli njih kurac za folk in odpičijo svoj pol-urni program, kot samo oni znajo – excellent!!! S polnim želodcem naštimavam bas in bomo začeli. Se je zbrala kar lepa satancio 666 forces ekipica. Bal sem se, da ko bom odprl usta, pokozlal vse prisotne, saj mi je kurčeva mineštra napolnila vsako molekulo telesa. Od kozlanja ni bilo nič… glede na odlične posnetke in glede na to, da sva s Teglo igrala brez Fallen Angela, sva odigrala zelo dobro, takist se je tudi prisotnim zdelo, saj so se dobesedno valjali od smeha. Zaključili z Boneyard (pred tem se je šel Gujdek skozlat, že tretjič) in BabaGrind. Toliko… gremo ven in sem že boljše volje, saj mi je koncert bil enkraten. Sem končno začel z bambusi, ampak mi niso pasali. S seboj smo prinesli 4 litre vina, domov pa nesli 2 naša in 1,5l Brecljevega. Vletela je tudi policija, ampak niso šli noter. Pankerji so nam pobrali čike, metalčkom pa sem prodal nekaj Žganci materiala; eden od njih nam celo postavlja web site, tako mu nismo bili všeč (tenx, Aris – koperski Kranjc!!!). Preklel nas je tudi nek domorodec, ki je rekel Gujdeku, da je Žganci godba podobna lajanju njegovega psa. Tenx, kume!!! Domov se končno odpravili okoli tretje ure zjutraj, naoružani z vinom ni klobasami (hvala, Marko!!!) in prišli za tri ure v Brežice. Po eni strani je zelo dobro, ker nismo v MKC-ju mogli prespati, saj je Brecljevo vino killer roba (to smo skužili naslednji dan v Brežicah) in bog si ga vedi, kdaj in kakšni bi se potem privlekli iz Kopra. Gujdek je kozlal trikrat, Chooshppy pa ga je zajebaval, da je pri šiptarju jedel mesni burek in hamburger z svežim mesom od mačke. Fuj… Potem pa plakati po Kopru »Je Gdo? videl našega mujceka Murita?« Zakaj vse možne točke: organizacija kot vedno na vrhuncu, s tem, da se mi je tokrat zdelo, da so od začetka malo pozabili na nas (večerja pa tu), sound zakon (kot vedno), prijaznost in gostoljubje do jaja, nove metalske face (tenx for your support. See ya at blekk mass!!!), policija skulirana (bi me zdej koperski panxi poslali nekam), Šiptarjevi hambureki sux!!!

Day of the Dead, DAN 8, MKNŽ, Ilirska Bistrica (ocena 5)

»Od teh Dead Kennedys bom kozlal!!!«

V MKNŽ-ji sem jehro sam enkrat in še to zis S.F.U. pred 100-timi leti. Se mi peljemo in peljemo in pride Postojna in mislimo, da bo Ilirska takoj za tistim ovinkom; samo teh ovinkov je tisoč in se bomo raje ustavili in šli scat. Medtem, ko si fantje praznido mehurje, bom povedal, kdo je sploh ta posadka: Barti za volanom, Žganci v kompletu, Gujda, general Maximus, Julita, Chooshpayzs inu Primož oz. Uroš. Fallen Angel bi skoraj kozlal, saj se rolajo Dead Kennedys, njem pa ta klasika ne more sest, tako kot nam »njegova«. Evo Ilirske in kmalu za tem še MKNŽ, čeprav smo se najprej morali peljati mimo. Najprej gremo počekirat situacijo; vidimo, da smo skoraj edini, zato bomo najprej v klub odnesli alkohola, ki smo ga v ta namen prinesli s seboj. Potem bo pala še kištica piva in alkoholocaust bo zagarantiran. Najprej smo preverili tudi, kaj nudijo in se razveselili, da je šnopc ful poceni, čeprav mislim, da se ga nobeden od naših ni niti dotaknil. Gdo? so tudi že tu in ko počasi Tegla in Damjan rihtasta bubn, se ostali zasidramo ob šanku. Tonska ena, tonska druga, narezek v bek stejđu in počasi ljudje polnijo klub – v glavnem punkerji in nekaj nedefiniranih nevtralnih čelad. Tu je tudi delagacija RŠ-a (Alenka + dva in Manček + brat), tako da se bomo morali res potruditi, drugače nas ne bodo hoteli na finalu teden dni kasneje. Alkoholno prtljago smo prestavili na klop bližje stejđu in zadolžili generala Maximusa, naj jo straži. Seveda je o tem globoko razmišljal in v istem trenutku zaspal in tako spal skoraj do Brežic. Kurc, bomo začeli… masko gor, Tegla se je ultra šminkersko našminkal in Fallen Angel verjetno samo spil bambuseka, da ne bo, literarno povedano, trezen. Zvok mi je bil zelo dober, kot se za MKNŽ spodobi, igrali smo dokaj korektno – brez faulov, brez kartonov, po odigranem komadu pa tišina. Nobena reakcija publike. Okie, ni vam všeč, kričte: marš domov, pofukani metalski pozerji! Všeč vam je, kričte: dej mi svojo telefonsko! Nevtralni ste, komentirajte: ka pa tu zdej za en hidič?! Nič od tega, mrtvilo. Kot takrat na RŠ-u, ko smo imeli live broadcasting koncert – ljudje so bili, samo nobeden ni ploskal, ker je vsakdo vedel, da je za šipo, ki ne prepušča zvoka. Isti feeling. Čudn feeling. Po končanem repertoarju smo jih še terali domov, da bodo potem lahko oni nas… še enkrat negative approach. Ma ko vas jebe, mi gremo ven dalje pit, vi pa svatko svojemu. Gdo? so imeli še bolj razredčeno publiko, igrali pa so kot vedno, boli nas kurac, pivo smo dobili in pomembno je, da smo mi zdravi in ne-žejni. Večina naših je po koncertu odšla v kombi spat, nekateri pa smo še vztrajali in se okoli 3.30 zjutraj končno odločili, da je čas, da se gre domov. Na poti domov sem spoznal (dugo mi je trebalo), da je kombinacija Julita-alkohol-Cepo smrtonosna, zato sva izločila črnega vrana. Življenje mi greni samo še raštelana bas kitara.

8. 11. 2002, DAN 9, Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana (ocena 4)

»Stejđ bi pa lahko bil za kak centi večji, pi'du mat'nu!«

Finalni obračun vseh osmih bendov na dveh odrih Menze pri koritu. Naj najhujši zmaga! Iz Brežic smo se okoli 18.00 ure odpravili: Mitja drajver, Žganci brez Tegle, ki se nam bo skupaj z Julito pridržil na Metallikovi. Potem Gujdek, Uroš in Chooshpayzs in od predstavnikov mladoletnic: Šeki »Dej, ki so skini, ne bom kje po pički dubo!« Paranoia in duo kofetarja Luka Kranjc in Pille Virtannen. Pot v Ljubljano je pretekla zelo hitro, saj sem sedel spredaj in lapal, da me živ hidič ne bi mogel ustaviti. Prijavimo se na recepcijo Menze pri koritu in spizdimo raje ven, ker se notri še tonske niso zgodile. Mi imamo itaq tonsko zadnji, ker začenjamo prvi zaradi Fallen Angela, ki je imel naslednje jutro (ob 8.00) kolokvij iz matematiš arbajten v Mariboru. Rezultati bodo pokazali… Ljudi se je kar nabralo in se jih še kar nabira in sploh ne vem, kam se bodo vsi dali, kajti Menza res ne sprejme 700 ljudi, kot je rekla Alenka za lanski Maraton finale. Jih je pa dokaj dosti. Opremljeni v uniforme enega in edinega boga Pokemona, smo začeli s pokristjanjevanjem satanistov (ponavadi smo delali kontra), na stejđu imeli dva gosta: Gujdeka za komad Boneyard in Viko Potočnik za komad Moj dom Ljubljana v grindkor remixu (po Brane Koncilja). Odigrali smo vse, kar smo znali, nekaj tudi zafušali zaradi treme pred ljubljansko publiko, stejđ je bil poln kablov, tako da sem ves čas nekako čudno visel na tem stejđu 2x2 metra. Drugače pa je bilo zelo dobro: zvok je bil fenomenalen (vsaj na odru), ljudje so se zabavali, potem ko so spoznali, zakaj pri Tenacious Zhgantsi (it's about your money, honey) sploh gre. To mi je bilo zelo všeč; metalcev ni bilo skoraj nič, tako da bi nekdo lahko rekel, da smo bili brez publike. Zmota. So prišli normalni ljudje in se zabavali in to mi je super feeling, ker večina ljudi na bende gleda zelo ozko in enostransko, ali o tom potom… Nato so takoj na drugem stejđu nadaljevali Gdo? in za njimi Valterap in D.J. Ninja itd. tako, da so rešili problem glede menjavanja opreme s stejđa in tako prihranili najmanj 15-20 minut na bend. Valter je bil zakon! Potem pa me je bend od Bradatog čovjeka, Kramfid, totalno zamoril, ampak sem vseeno dolgo vztrajal v dvorani, ker sem zunaj skoraj zmrznil v noge, kite pa sploh več nisem čutil ne našel, ko sem šel scat. Za njimi Deca Debilane, še en bend, ki sem ga hotel videti v živo predvsem zaradi artiklov na odru – raztrgane lutke otrok, gasmaska in podobne reči. Od Dece sta ostale le še Hruki in Gorkič, ki je tudi tokrat deloval depresivno, zateženo in hkrati zamorjeno. Slišal sem jih 15 sekund in mi je bilo vsega dost. Isti užas kot takrat v Ljutomeru na Flatusssu… samo brez trobente. Počakamo še Chooshpayzsa in Sunčiča in se počasi odpravimo spat 45 minut hoje vstran. Brežiška delegacija je šla takoj po Žganci špilu domov, ostali smo: Chooshppy, Julita, Cepo, Šeki Paranoia in duo pijana in sitna Kranjc in Pille. Po eni strani mi je res bilo žal, ker nisem odšel domov s kombijem takoj po špilu, po drugi strani pa… Nekdo je rekel, da sem Frank Zappa grindkora, en tip mi je rekel, da smo satan v stripu in podobne zadeve so padale na naš račun. Nisem pa vedel, da smo res tekmovali med seboj, no, še vedno mi ni povsem jasno. Baje zmagovalec dobi snemanje džabakka, tako je bilo vsaj lani, ko so zmagali Move Knowledgement (a sm pruo napisu?). Nimam pojma, vas obvestim, ko kaj zvem. Naslednji vikend imamo Kurcšlus festival v Brežicah, tako da bo vikend spet pester, potem pa še nekaj koncertov z Dickless Tracy, potem pa še Novo leto, še prej Miklavž, po Novem letu pa izpiti in back to everlasting Brežice's bedica… komaj čakam!

Za vas reporte spisal prof. Abronzious of Konigsberg university, Dojćlant.